Blogi: znani Pomurci
avtor: Barbara Beznec

Zahtevati nemogoče?petek, 01.05.2009

Konec aprila 1886 v Chicagu že tretji dan traja splošna stavka delavcev, rokodelcev, obrtnikov in imigrantov. Zahteva: osemurni delavnik. Policija napade in ustreli štiri stavkajoče. Naslednji dan, 1. maja, delavske organizacije skličejo protest. Policija napade množico, delavci vržejo bombo med policiste, ti odgovorijo s streli. Dvanajst mrtvih in štirje obsojeni na smrt. Več kot stoletje pozneje se še vedno na obletnico pokola spominjamo pogumnih začetkov mednarodno organiziranega delavskega boja za temeljne pravice in dostojanstvo.
Več kot stoletje pozneje se delavci in delavke sveta morajo ponovno boriti za pravice, ki so že bile izborjene. Časi, ko smo delali 40 ur na teden, imeli proste vikende, socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, porodniški dopust, tri tedne dopusta, praznike in občasni regres, so definitivno mimo. Danes je več kot dve tretjini vseh novih zaposlitev za določen čas. Danes mladi več ne hodijo v Službo. Danes jih nihče več ne vpraša, kaj so po poklicu. Če želijo izvedeti, s čim se ukvarjajo, jih vprašajo, kateri so bili njihovi zadnji trije jobi. Opravljajo različna dela, začasna, prekinitvena dela, dela za določen čas, avtorska in pogodbena dela, tranzitna in projektna, sezonska in ekspertna dela. Danes se jih ne zaposluje, temveč najema. Danes mladi ne najemajo posojil za hiše in stanovanja, ker nimajo stalne službe in s tem stalnega, neprekinjenega vira dohodkov. Do tridesetega ali štiridesetega leta živijo pri starših. Danes sta na dnevnem redu začasnost in fleksibilizacija.
Ob prvem maju se lahko vprašamo, kakšne so zahteve te nove delavske generacije vse bolj negotovih mladih, ki počasi, a nezadržno postajajo brezpravna večina. 27. aprila je v Ljubljani na stotine „nevidnih delavcev in delavk“ zahtevalo polno uveljavitev socialnih in političnih pravic za vse oblike dela. Sporočali so, da fleksibilizacija dela ne sme pomeniti fleksibilizacije pravic. Te so neodtujljive in morajo veljati za vse enako. S tem so se pridružili zahtevam milijonov, ki na ulicah metropol v teh dneh manifestirajo za pravico do osnovne življenjske gotovosti v obliki univerzalnega temeljnega dohodka ter prostega dostopa do izobrazbe, zdravstva, komunikacije, kulture in mobilnosti. Več kot stoletje pozneje jim še vedno govorijo, da zahtevajo nemogoče.

Ljutomerčanka Barbara Beznec je aktivistka in odgovorna urednica Časopisa za kritiko znanosti.
Ocena
Ocena
Komentiraj
Ni komentarjev.
BLOGER INFO
KATEGORIJE