Blogi: uporabniki
avtor: Borislav Kosi

Rockefeller in slovenski tovarišijski kapitalizem torek, 08.07.2014

Zato ni prav nič čudno in nenavadno, da je ameriški nadnacionalni kapital podtalnih političnih krogov financiral tako Leninovo rdečo socialistično revolucijo kot Hitlerjev rjav socialistični eksperiment.

 

V zelo poučnem, tako rekoč obveznem čtivu za vsakogar, ki ga zanima odkrivanje vzrokov razkroja naše civilizacije in kakšni so mehanizmi, ki nas zadržujejo v čedalje večji revščini in moralnem razkroju – torej v zelo zanimivi knjigi Daniela Estulina »Skupina Bilderberg« (v slovenščini izdala založba Ciceron) so tudi širši javnosti žal ne dovolj znana dejstva o dobesedno naravni povezanosti in simbiozi med podtalnimi tvorci novega svetovnega reda in komunisti/socialisti.

 

Nekaj odlomkov:

 

Nobenega dvoma ni, da prvenstvo med skrivnimi organizacijami, ki delujejo v senci oblasti, pripada Bilderbergom, toda tudi manj znana Trilateralna komisija ima pomembno vlogo pri nastajanju Novega svetovnega reda in uporabi bogastva, ki je v rokah peščice, za nadzor nad planetom. Pomembni posamezniki, ki pripadajo Trilateralni komisiji, so prav tako zagovorniki nadnacionalne filozofije, ki nacionalne nosilce oblasti izključuje iz kroga bodočih svetovnih gospodarjev. Trilateralna komisija je bila ustanovljena leta 1973. Njen ustanovitelj in glavno gonilo je bil mednarodni finančnik David Rockefeller, dolgoletni predsednik družinske banke Chase Manhattan.

 

'Nikjer v političnih opredelitvah Trilateralne skupine ne najdemo niti besedice podpore zasebnemu svobodnemu podjetništvu in človekovim svoboščinam,' piše Gary Allan v devetem poglavju knjige The Rockefeller File.

 

Njihovo zavračanje svobodnega podjetništva in individualnih svoboščin je osupljivo in sprevrženo. Kako neki so lahko David Rockefeller in člani Trilateralne komisije tako navdušeni nad marksizmom oziroma njegovo idejo družbene in ekonomske enakosti? Rockefeller ni le izjemno bogat; je tudi zelo dobro izobražen. Dobro ve, da je marksizem v dvajsetem stoletju propadel v obliki komunističnih sistemov pod takšnimi diktatorji, kakršen je bil Stalin in ki so pobili, kot trdi John McManus v knjigi The Insiders: 1979 – The Jimmy Carter Years, kakšnih sto milijonov svojih državljanov, milijardo drugih pa zasužnjili. Rockefeller bi se vsekakor moral zavedati pomanjkanja, stiske in brezupa, ki so ga povzročili zločinski voditelji komunističnih držav. Kako si torej razložiti mentalno podobo kapitalista, ki se navdušuje nad marksizmom oziroma komunizmom? Zdi se popolnoma nezdružljivo – toda le toliko časa, dokler pojma kapitalist in marksist razumemo stereotipno, tako, ko smo bili naučeni.

 

Vedno so nas učili, da naj bi kapitalizem temeljil na svobodnem podjetništvu: kapitalisti naj bi bili premožni podjetniki, posamezniki, ki so se lotili posla, da bi dobro zaslužili, za to pa je potreben dobiček. Ta je torej temelj svobodnega podjetništva. Na svetovnem trgu je svobodno podjetništvo preraslo v svobodno globalizirano trgovino.

 

Z marksizmom, kakor smo se ga naučili razumeti, naj bi bilo drugače: država pomeni vse; posameznik ne pomeni nič. Enopartijska politična struktura obvladuje načrtovanje državnega gospodarstva, v katerem ljudje dobivajo potrebne dobrine na temelju pravične delitve. Posameznik na delovnem mestu nima potrebe po doseganju boljših rezultatov ali po uvajanju izboljšav v ustaljene metode dela, saj sistem ne priznava individualnih zaslug. Toda pod komunističnimi režimi so namesto ekonomskega sistema pravične delitve nastale države, v katerih so bili nekateri ljudje bolj »enaki« od drugih, odvisno pač od njihovega položaja v oblastni hierarhiji. Največ »enakosti« so bili seveda deležni voditelji države.

 

Tako torej, le zakaj bi resen človek verjel v takšen nesmisel, da bankirji Rockefellerjevega, Morganovega ali Rothschildovega kova, ki naj bi predstavljali temeljne kamne svobodnega podjetništva, po lastni volji podpirajo in financirajo protikapitalistično, brezbožno, komunistično revolucijo? Le kaj naj bi imel od tega zahodni svet, ki je zibelka kapitalizma in človekovih svoboščin?

 

Čudežna besedica, ki razrešuje skrivnost, je monopol, 'vseobsegajoči monopol, ne le takšen, ki nadzoruje politično oblast, monetarni sistem in vse premoženje, temveč tudi monopol, ki se samodejno obnavlja in je večen.'

 

Dejstvo je, da člani elite, ki delujejo v skupini Bilderberg, CFR in Trilateralni komisiji, celo bolje od samih marksistov razumejo, da je socializem najučinkovitejši oblastni sistem nadzora, poznajo pa tudi psihologijo njegovega delovanja. Prav zato poskušajo njihovi člani v ameriškem kongresu uveljaviti takšne protikapitalistične programe, kot so reforme socialnih ustanov in regulacija gospodarstva. Socializem zanje ne pomeni prerazporejanja bogastva v korist revnih, temveč zgolj mehanizem za pridobivanje vedno večje koncentracije moči in nadzora.

 

Moj medklic: 'Zato ni prav nič čudno in nenavadno, da je ameriški nadnacionalni kapital podtalnih političnih krogov financiral tako Leninovo rdečo socialistično revolucijo kot Hitlerjev rjav socialistični eksperiment. '

 

Pravilo velikega kapitala je: ustvari si monopol – naj družba dela zate. Če kdo zares verjame, da so mednarodni revolucionarji in mednarodni kapitalisti med seboj nepomirljivi sovražniki, je spregledal bistvo ... Partnerstvo med mednarodnim monopolnim kapitalom in mednarodnim revolucionarnim socializmom je v obojestransko korist. Za nadzor je potrebna statična družba. Rastoča, kompetitivna in svobodna družba omogoča vedno novim ljudem priložnost, da si ustvarijo bogastvo in koga od starih izpodrinejo z vrha. Zato monopolisti podpirajo zakonodajo, ki ovira podjetništvo in akumulacijo kapitala. Z vsemi močmi poskušajo onemogočati majhna in srednje velika podjetja, ki jih goltajo veliki. Že ob koncu devetnajstega stoletja so v najvišjih krogih Wall Streeta zelo dobro razumeli, da so najbolj varni tisti monopoli, za katere velja, da so v javnem interesu in v javno dobro.

Konec citatov.

 

Tu se zgodba poveže z bankrotiranim Kučanovim tovarišijskim kapitalizmom, oz. kot sami titoistični ekonomisti temu rečejo s slovenskim »nacionalnim interesom«. Saj je vendar treba politike in vse ostale, ki »motijo« idiliko neokomunističnih monopolov, ki so samo za trenutnim razmeram prilagojeno kamuflažo oblečeni v »demokratično« prevleko, onesposobiti na vse dovoljene in nedovoljene načine.

 

V 18 številki tednika Demokracija so dne 1.5.2014, na str. 19 objavili zanimive povzetke intervjujev iz slovenskih časnikov z voditelji vstajnikov 2012/2013. Po mojem prepričanju so Rockefeller in Bilderbergi na slovenske »demokratične« socialiste, oprostite, mislil sem na postkomuniste, zelo ponosni.

 

Torej, Demokracija, 1.5.2014, št. 18, str. 19:

 

»Vstajnik« razkrinkal pravo ozadje »spontanih« vseslovenskih vstaj

 

Nova razkritja o »spontanih vseslovenskih ljudskih vstajah: tedanja vladna stranka DL je skupaj z Klemenčičem pomagala uresničiti Kučanov scenarij.

 

Edini cilj je bil zrušiti Janeza Janšo, čemur so zagnano asistirali sindikalisti, zveza borcev, Pozitivna Slovenija in Socialni demo­krati. Kar je novembra 2013 o zaledju slovenskega vstajniške­ga gibanja za Primorske novice razkril vstajnik Lenart Zajc, je sedaj potrdil in dopolnil še ustanovitelj gibanja Kričač ter eden od treh začetnikov vstaj Peter Petrovčič. Naj spomnimo, da je Le­nart Zajc v intervjuju za Primorske novice 8. novembra 2013 dejal, da so upor proti Janezu Janši »zelo močno podpirali sindikati pa mediji« in da so strici iz ozadja »zagotavljali vso infrastrukturno podporo, ki so jo protestniki takrat potrebovali«. Petrovčič pa je v intervjuju za Primorske novice 18. aprila 2014 razkril še več. Kot je dejal, je gibanje Vseslovenska ljudska vstaja »na neki način razpadlo«. »Po padcu Janeza Janše smo ostali brez vseh večjih podpornih stebrov, zlasti sindikatov. Še februarja lani smo z Branimirjem Štrukljem iz Sviza, Dušanom Semoličem iz ZSSS in drugimi sindikalisti skupaj korakali po Ljubljani in zahtevali odstop političnih elit, tako levih kot desnih. Potem ko so očitno dosegli svoje – zamenjavo Janše –, so se umaknili. Nič več ni bilo pozivov članstvu k udeležbi na protestih. Tudi zveza borcev in nekatere politične stranke, pri tem mislim na Pozitivno Slo­venijo in Socialne demokrate, so nehali vabiti svoje ljudi na pro­teste. Na naslednji vstaji, marca, je bilo že manj ljudi, na aprilski še manj ... In kot operativni vodja vstaj si nisem upal postaviti novega datuma, saj sem se bal, da se bo zbralo vsega sto ljudi.«

 

Poudaril je naslednje: »Dej­stvo je, da je skoraj 8o od­stotkov ljudi prišlo na proteste izključno zaradi Janeza Janše.« Po njegovem mne­nju se je ta »naivna zgodba« končala zelo klavrno »tudi zaradi ideologije socializ­ma in rdeče zvezde, ki so jo nekateri spretno vnesli med protestnike«. Pojasnil je, kako se je pravzaprav sploh začelo: »Začelo se je zelo spontano. Dobili smo se Uroš Lubej, urednik spletne­ga portala Novomeški čuvar in pobudnik ljudske nezau­pnice, ustanovitelj Facebook skupine `Janez Janša naj od­stopi kot premier' in jaz kot ustanovitelj gibanja Kričač. Razglabljali smo o razmerah v naši državi. Strinjali smo se, da je treba nekaj narediti. Prvega zaresnega sestanka se je na povabilo Nejca Škofa, enega od pobu­dnikov protestov v Ljubljani, udeležil tudi Laris Gaiser, predse­dnik Panevropskega gibanja Slovenije, ki nam je dal zelo dobro iztočnico: 'gotovi' ne morejo biti vsi, zato je treba imeti le en cilj, ki zadovolji večino prebivalstva. V tem primeru je to bil obraz Ja­neza Janše ...«

 

Na vprašanje novinarja, kdaj lahko po njegovo pričakujemo novo vstajo, je Petrovčič odgovoril: »Nobene vstaje ne bo vsaj še dve leti, razen če ne bo prišel Janez Janša prej na oblast. Tranzicijska levica v Sloveniji je namreč tako močna, da lahko brez težav ukrade na­ivnost posameznikov in v ozadju dviguje kritično maso. In to bi vrglo Janšo z oblasti. Ampak mene tedaj ne bo na ulici. Tega cirkusa se ne grem več ...« Vstajniško veseljačenje in rušenje vlade Janeza Janše danes plačujemo z višjimi davki in trošarinami, brezmejnim zadolževanjem in neperspektivnostjo. Medtem ko mladi zapuščajo Slovenijo, ostajajo reforme le na papirju. Slovenija tako zaostaja za partnericami iz Evropske unije. Račun za zapitek je vse daljši.

 

V Dnevniku pa smo nedavno lahko prebrali članek z naslovom »Generalštaba ni več, 'sateliti' so se umaknili«, v katerem so »spon­tani vstajniki« priznali, da so bili med drugimi povezani z Mila­nom Kučanom, Goranom Klemenčičem, Nikolo Damjanićem, Branimirjem Štrukljem, Matjažem Hanžkom in Dušanom Semoli­čem ter Slovensko narodno zvezo pri SLS.

 

Iz knjig in revij za nas zbral

 

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

 

Več o knjigi o Bilderbergih:

 

http://www.ciceron.si/site/ciceron_knjige/daniel_estulin_skupina_bilderberg.html 

 

   

 

 

 

Ocena
Ocena
Komentiraj
dodano: 11.07.2014 ob 00:10:37 uporabnik: Borislav Kosi
Po vsem zgoraj v članku zapisanem seveda ni niti čudno, še manj slučajno, da se je vstajniška stranka Solidarnost predvolilno povezala s postkomunisti, preoblečenimi v socialdemokratske barve – z SD torej.

Žal se moram povsem strinjati z naslednjim člankom iz FAZ-a (Frankfurter Allgemeine Zeitung) o stanju v nekaterih bivših komunističnih državah, sedanjih članicah EU:

Slovenija je še vedno v primežu stare elite:

http://www.siol.net/novice/slovenija/2
014/06/faz_stare_elite.aspx