ČLANKI AVTORJA BLOGA
Incestuozna povezava med mediji in oblastjo Katoliško vzgojeni rjavi socialist Goebbels, Hitl... » več
Papeži in njihova jezuitska vojska med poglavitnimi vojnimi hujskači Namesto, da bi Sveti sedež kaznovali zaradi razpi... » več
Kip Svobode, cerkev in masoni Bistvo nove ugotovitve je, da baza, osnova elitist... » več
oglasno sporočilo
Blogi: uporabniki
avtor: Borislav Kosi

Incestuozna povezava med mediji in oblastjotorek, 14.10.2014

Katoliško vzgojeni rjavi socialist Goebbels, Hitlerjev minister za propagando, je vedel in tudi na tem gradil socializem v nemškem »tisočletnem« rajhu, da s pomočjo medijev »tisočkrat ponovljena laž postane resnica«.
 Po mojih opažanjih so vse oblike vladavine do dandanes poskušale čim dlje obstati s kombinacijo korenčka in palice, pa naj so se in se še označujejo za demokratične, verske ali revolucionarne. Da bi bila palica čim manjkrat uporabljana in s tem verjetnost ohranitve oblasti povečana, je seveda pomembno, kaj si državljanke in državljani mislijo o sistemu, v katerem živijo. V preteklosti je za »pravilno« usmeritev ljudi v glavnem skrbela duhovniška kasta s svojimi prišepetavanji – saj se spomnite srednjeveškega dvogovora med nekim katoliškim škofom in kraljem, kjer škof pravi kralju: »Ti jih obdrži revne, jaz pa jih bom neumne!«

 

Do danes se ta način ni bistveno spremenil, tudi v parlamentarni demokraciji, temelječi na spoštovanju človekovih pravic, ne. Razlika je mogoče samo ta, da vse poteka bolj zakrito, v rokavicah in da se je duhovniški kasti pridružila nova oblasti služeča kasta, ki je po mojem prepričanju še bolj učinkovita od duhovniške. Govora je o novinarski/medijski kasti. Če je na začetku modernega žurnalizma konec 18. stoletja, pa nekje do druge polovice 19. stoletja časopisno poročanje bilo res bolj ali manj samo novičarstvo, se je do danes razvila s pomočjo zlorabe psihologije in črne magije prava »znanost« predvsem medijske manipulacije s posamezniki in množico. Brez kontrole nad tem, kako ljudje dojemajo svet, danes dolgotrajnejša oblast ni več možna. In ker nas je večina še vedno v krempljih čredne miselnosti, smo lahke žrtve različnih bolj ali manj prefinjenih manipulacij.

 

Očitne primere za zgornje trditve najdemo na vseh, samo na zunaj, različnih koncih sveta. Ker Slovenci živimo v »moderniziranem«, času prilagojenem neokomunističnem režimu, ki mu še po 70 letih neverjetnih, predvsem na začetku tudi zelo krvavih manipulacij kar ni in ni videti konca, je zaradi zgodovinske in siceršnje velike podobnosti slovenske nelustrirane leve demokrature z rusko rdečo hunto putinizma zanimiv notranje ruski pogled na sprego medijev in aktualne oblasti. Tu čast novinarske kaste brez dvoma rešuje pronicljiva in pogumna ruska novinarka Ana Politkovska, ki je za svojo brezkompromisno resnicoljubnost dala tudi življenje. Čeprav povprečni Slovenci živimo materialno precej bolje kot povprečni Rusi, je nivo zavesti bolj ali manj na žalost zelo podoben – tu se marksistično dogmatsko govoričenje o sovplivanju med družbeno bazo in nadstavbo izkaže kot čisto nakladanje.

 

Spodnji odlomek je več kot zgovoren: 

 

Ana Politkovska - iz knjige »Samo resnica« (slovenski prevod izdan l. 2010, original izšel 2007):

 

»Koverni, ruski klovn, je v starih časih v cirkuški areni zabaval občinstvo med posameznimi točkami. Če ni bil zabaven, so ga dame in gospodje pregnali s prizorišča z neodobravajočimi klici in izgubil je delo.

 

Takšni klovni so vsi ruski novinarji zdajšnje generacije in deli množičnih medijev, ki so se ohranili do danes. Velika cirkuška arena kovernijev, ki danes zabavajo občinstvo. Če nimajo o ničemer resnem pisati, preprosto razglasijo, kako čudovita je piramida oblasti v vseh svojih pojavnih oblikah. Tako imenovani uslužbenci v Rusiji veljajo za Putinovo predsedniško administracijo in so »naši«. Vsi, ki niso »naši«, so sovražniki. To dvojnost podpira velika večina zaposlenih v medijih. S svojim poročanjem razglašajo, kako dobri so »naši« in kako podli sovražniki. Med slednjimi so liberalni politiki, borci za človekove pravice in »sovražni« demokrati, ki naj bi se vsi prodali Zahodu. Primer našega demokrata je seveda sam predsednik Putin. Časopisi in televizija med najbolj vročimi novicami dneva »razkrivajo« podrobnosti o denarni pomoči, ki jo sovražnikom za njihove dejavnosti daje Zahod.

 

Novinarji in televizijski poročevalci so navdušeni prevzeli svojo novo vlogo v veliki cirkuški areni. Boj za pravico do sporočanja nepristranskih informacij namesto hlapčevskega klanjanja predsednikovi administraciji je stvar preteklosti. V mojem poklicu vlada vzdušje intelektualnega in moralnega nazadovanja, pri čemer večine mojih stanovskih kolegov prav nič ne moti ta preskok od novinarstva k propagandi oblastnikov. Iskreno priznajo, da jim podatke o sovražnikih daje predsednikova administracija, da jim je naročeno, o čem naj poročajo in čemu naj se izogibajo. Tako se rodi podoba resničnosti, ki je popolnoma izkrivljena.

 

Kaj se zgodi z novinarji, ki nočejo nastopati v veliki cirkuški areni? Postanejo izobčenci. Prav nič ne pretiravam.

 

Na to se ne moreš navaditi, se pa naučiš, kako s tem živeti.

 

Toda cirkuška predstava vsaj ne traja dolgo in režim, ki posega po storitvah klovnovskih novinarjev, ima tako dolgo življenjsko dobo kot plesniva goba.

 

Preziram zdajšnjo ideologijo, ki deli ljudi na »naše« in »ne naše« ali celo »njihove«. »Naš« novinar bo deležen nagrad in časti, mogoče bo celo povabljen, naj postane poslanec v dumi.«

 

Konec citatov.

 

Če v gornjem besedilu zamenjamo Rusija s Slovenija in rusko s slovensko, dobimo praktično istoveten opis stanja duha, kot je tudi pri nas. Žal. Ker je Slovenija z razliko od Rusije članica EU, mora režim pri nas delovati bolj v rokavicah in previdno kot ruski, drugače pa je bolj ali manj isto, vključno z navdušenjem večine novinarjev pri v glavnem manipulativnem sesuvanju »ne naših«. Konec koncev je tudi sotrudnik rdečih socialistov/boljševikov, katoliško vzgojeni rjavi socialist Goebbels, Hitlerjev minister za propagando, vedel in tudi na tem gradil socializem v nemškem »tisočletnem« rajhu, da s pomočjo medijev »tisočkrat ponovljena laž postane resnica«.

 

Čeprav se je v četrt stoletja, kolikor obstaja formalno samostojna in »demokratična« država Slovenija, nabralo precej dokazov o praktično neprekinjenem nadaljevanju »mehkejše« inačice socialistične diktature s »človeškim« obrazom in »demokratično« preobleko, ki se seveda lahko ohranja pri življenju samo s prikrivano hudo zlorabo instrumentov države, obstaja pri nas še vedno precej ljudi, ki to ali ne verjamejo ali pa zadevo navdušeno podpirajo. Socialist in katolik A. Hitler je imel točno v srž problema zadevajočo razlago, zakaj ljudje nočejo verjeti v brutalne zlorabe oblasti:

 

»Široke ljudske množice laže nasedejo debelim lažem kakor majhnim, saj sami v drobnih rečeh pogosto lažejo, a bilo bi jih sram lagati in slepariti na veliko. Njim samim nikoli ne bi prišlo na misel, da bi skovali kakšne kolosalne laži, zato tudi ne verjamejo, da bi lahko drugi nesramno pačili resnico.«

 

To dejstvo je bilo in je še izhodišče za praktično vse manipulativne posege političnega podzemlja ne glede na njegovo javno ideološko prevleko.

 

Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Ocena
Ocena
Komentiraj
Ni komentarjev.
Kip Svobode, cerkev in masoni - Bistvo nove ugotovitve je, da baza, osnova elitist... » več
VEGETARIJANSKI PIKNIK in NO BORDER JAM - Celodnevni glasbeno vegetarijanski piknik... » več
Krst dojenčkov, pogubni vpliv tradicije - Smo v 21. stoletju. Čas je, da ustavi... » več