Pomurje

Ljudje premalo cenijo dobrega malarjatorek, 10.01.2017

avtor: Bernarda Balažic Peček
Avgust in Uroš Sreš, slikopleskarja iz Bakovec
Ko smo se srečali, sta se ravnokar vrnila z dela v Moravskih Toplicah. Odlagala sta pribor v za to namenjenem prostoru hiše. Na dvorišču je bil parkiran njun novi »službeni« avto. Ponosna sta na doseženo, saj sta vse dosegla z lastnimi rokami. Tudi soproga in mama poudari, da so vsako leto, ko se približuje konec leta, najbolj veseli, da opravijo svoje delo, da dobijo zanj plačilo in da nikomur nič ne dolgujejo.

Šef naj bo za zgled

Do tega spoznanja, da sta potrebni tesno sodelovanje in zaupanje celotne družine pri delu in življenju na splošno, pa vsi ne pridejo. Sreševi so zgodaj spoznali, da bodo uspeli le tako, da bodo sami poskrbeli zase in za svoje delo ter da bodo pri tem res dobri oziroma boljši kot drugi. Avgust pri tem poudarja, da je predvsem pri takem delu, ki temelji na zasebnem podjetništvu, zelo pomembno, da je »šef« ves čas na delovnem mestu. Pravzaprav mora sam delati največ in biti zgled drugim zaposlenim. V ekipi Avgusta Sreša delajo štirje in čeprav je to poklic bolj za mlajše, fizično močne in gibčne ljudi, se Avgust še lahko kosa z drugimi in o upokojitvi za zdaj ne razmišlja.

Kot »izučeni malar« je začel v soboškem komunalnem podjetju, kjer se je hotel vpisati v delovodsko šolo, pa njegovi nadrejeni nad tem niso bili navdušeni; nato je delal kot vzdrževalec pri Pomurju in potem na pošti, vse do njene razdelitve na Pošto in Telekom. Leta 2000 je stopil na samostojno podjetniško pot. Pravzaprav sam ni imel interesa, da bi postal zasebnik, pravi Avgust, v to ga je prisililo življenje. Dela mu ni nikoli zmanjkalo.

O navezi očeta in sina

V nasprotju z očetom pa se Uroš ni izobraževal za slikopleskarja, saj je njegov osnovni  poklic strojni mehanik. Po šoli se je zaposlil v Rotu, zdaj pa že 12 let dela z očetom. Povprašamo, kako je, ko je oče tudi učitelj in šef. Priznata, da je to res zelo zapleteno razmerje. Avgust je prepričan, da je pri tem najbolj pomembno, da je starejši – oče –  potrpežljiv  in  razumevajoč. Njegova prednost je, da je odličen slikopleskar, saj ima veliko izkušenj. Torej je lahko bil sinu dober mentor. Uroš dodaja, da se pač navadiš, prej ali slej. Zadovoljen je z delom, ker je pestro, raznovrstno, v različnih krajih in objektih. O slabostih pa je povedal: »Očetu sem vedno pri roki, in ko je treba, moram vedno prvi poprijeti za delo. Če pa je kaj narobe, sem za napako najprej kriv jaz.«

So pa tudi prednosti takšne »domače« zaposlitve: zjutraj mu ni treba vstati prej, da bi šel z ekipo na delovno mesto. Da sta oba Sreševa zares dobra sodelavca, sta dokazala tudi na zadnjih treh državnih tekmovanjih slikopleskarjev, saj sta bila dvakrat tretja, lani pa sta zmagala – mnogi so prepričani, da sta tudi letos moralna zmagovalca, saj so bile točke na koncu izenačene. »Midva sva kljub temu zadovoljna. Brez prepiranja in razburjanja opraviva tekmovanje, mirno, dobro, natančno … takoj se vidi, da sva navajena delati skupaj,« pove Avgust.

Pomagajo si med sabo

Med njunimi rednimi naročniki so bolnišnica, Petrol, Pomgrad … Sicer pa so stranke čedalje zahtevnevnejše, slikopleskarji pa veliko časa (in denarja) porabijo za zaščito in nato čiščenje prostora, kjer pleskajo. Ko opravljajo večje projekte, si po navadi slikopleskarji med sabo pomagajo, enkrat enemu, drugič drugemu. Kakor kdo – Sreševa sta pomagala vsakomur, ki ju je prosil, njima pa so nekateri že odklonili pomoč, ko sta morala v 24 urah končati delo. Tako pač spoznaš, kateri so tisti pravi kolegi, pripomni Avgust. »Nisva najcenejša, kajti za majhen denar ne moreš narediti kakovostno. Marsikdo zna biti pri cenah zahrbten, ponuja storitve pod ceno, samo da dobi posel. Jaz sem pošten, konkurence se ne bojim, ker znam dobro delati, toda nekateri pripeljejo material iz Hrvaške in Madžarske ali iz velikih trgovskih središč, ki pa je nizke kakovosti. Malo denarja – malo muzike.«

Najraje se lotita klasičnega pleskanja notranjih prostorov. Ponovno se vrača valjanje z vzorci, opažata, čedalje bolj. Vse pogosteje se ljudje odločajo tudi za tapete, za kaj bolj drznega pa pri nas ni dovolj poguma, pravita Avgust in Uroš. »Pleskanju ljudje posvečajo premalo pozornosti – ne cenijo ga. Pomembnejši so jim vrata, stopnice … Vseeno jim je, v kakšnem živijo in lepih sten ne cenijo dovolj,« pove Avgust, Uroš se strinja. Na vprašanje, kdo pa pri njih doma izbira barve, Avgust iz izkušenj ali v šali odgovori: »Spijem pivo, pa privolim v vse ženine zahteve. Tako je najlažje.«

Vestnik št. 52, 29.12.2016
oglasno sporočilo
Ocena
Ocena
Komentiraj
Ni komentarjev.
Glede bazena ni še nič odločeno - V radenski občini gostili predstavnike Plava... » več
Lendavski vinogradniki uslišani - Zmanjšano število vreč za zbiranje komunalni... » več
Lilijana Lukač in njen Lilalom - Ustvarjanje na tisoč in en način – Pomagal j... » več
Sto let po smrti mu je lahko prižgal svečo - V Romuniji iskal grob dedka, ki je... » več
Dan upora proti okupatorju in dan OF - V grajski dvorani je bila slovesnost ob dne... » več
E-NOVICE
Prijavite se na pomurske elektronske novice.
POŠLJI
VESTNIK
NAJBOLJ KOMENTIRANO
Anketa Večera: Občani zaznavajo razvoj Pri časopisu Večer so objavili rezultate javnomnenjske raz... » več
Odločitev delovnega sodišča: MOMS mora vzeti Sabino Gutalj nazaj v službo Delovno sodišče v Mariboru je ugodilo tožbi nekdanje prav... » več
Šokirana Radgona izgubila v Bakovcih, ki so prevzeli vodstvo Derbi v I. MNZ Murska Sobota med vodilnima ŠNK Radgono in ... » več